Dan za spremembe

Pa ti nisi »normalen«! :)

Se včasih ujamete v občutkih jeze, ko gre kaj narobe. Ko morate v trgovini čakati na blagajni, vam pa se zelo mudi? Ko nenadoma vozilo izsili vašo prednost? Ko vam kdo pove svoje stališče, ki pa vam ni všeč …? Kaj bi takrat rekli na to? Morda: »Pa ti nisi normalen!«?

Vdih in izdih … Kajti vse je v redu!

Pa poskusimo drugače. Se kdaj zalotite, da govorite o nekom »drugem« grde stvari? Kakšne občutke to vzbudi v vas? Slabe, dobre, se počutite, kot da ste boljši od njega? Ali pa se v tovrstnih situacijah kdaj odločite izbrati bolj zunanji pogled, pretehtate »kontra« poglede, npr.: ni vse tako črno kot se zdi, pa tudi tista trgovka ima lahko samo slab dan. Seveda, vsak od nas ga ima kdaj, a ne? Torej: ali presojate sebe in druge iz nevtralne pozicije ali reagirate hitreje?

Mi/drugi, prvi/drugi, naš/njihov, moški/ženska, bogat/reven, suh/debel, produktiven/len, črn/bel, pekel/nebesa … Ja, radi razmišljamo po principu dvojnosti in ob tem pogosto zanemarimo vmesne variante.

Poglejmo si preprost primer: Če imam v rokah dve žogi, eno za košarko in eno za nogomet, in sem večja ljubiteljica košarke, lahko kar hitro najdem argumente, zakaj mi tista »DRUGA«, nogometna žoga ni všeč. Če pa pogledam na obe žogi skozi lupo RAZLIČNOSTI, bom kmalu prišla do nevtralnega stališča: obe sta žogi, obe imata različne lastnosti, ena boljše za košarko, druga boljše za nogomet.

Tako je tudi pri ljudeh: vsi smo edinstveni, vsak od nas ima unikaten genski zapis, razvijal se je v svojevrstnem okolju, bil je deležen različne vzgoje, vstopal v različne izkušnje, družbo itd.

Ne, ne moremo vedno razumeti vsakega človeka, tudi ne trdim, da bi morali vse razumeti. Saj že ene same povedi ne razumemo vsi enako! In prav je tako. Življenje brez različnosti bi bilo dolgočasno in sivo. 

Torej ne skrbite, vse je v redu.

Ljudje se radi primerjamo, sploh v sodobni zahodni kulturi, kjer je usmerjenost v tekmovalnost nezanemarljiva! Vsakič, ko smo končno v nečem »boljši« kot »drugi«, se brž podamo med oblake, ko smo slabši, pogosto iščemo izgovore. Včasih smo nekje vmes: v višavi je steklen strop, preko katerega občudujemo tiste zares »uspešne,« pod nami »stekleno dno« in pod njim svet, o katerem si mislimo: »Uf, še dobro, da nimam takih težav.« V vsakem primeru se uvrščamo v neke kategorije, se umeščamo na družbeno lestvico.

Brez skrbi, to je »normalno«. »Normalno«?

Kdo pravzaprav definira, kaj je t. i. normalno? Vzgojeni smo v neki določen sistem, ki določa norme ter označuje vse, kar od norm odstopa. Ko odstopamo od povprečja v pozitivnem smislu, smo nagrajeni, pa tudi počutimo se izvrstno, ko pa v negativnem, pa nam družba hitro in večkrat povsem brez utemeljenega razloga pripne oznako in nam da vedeti, da to ni »normalno«!

Na eni strani ni »normalno«, da otrok v osnovni šoli dobi slabo oceno, na drugi strani pa je povsem »normalno«, da vpričo njega govorimo o neki moteči družbeni skupini ljudi, o »tujcih«, ki ovirajo napredek Slovenije, pri čemer te t. i. »druge« mečemo vse v isti koš!

Je potemtakem normalno, da je državljan Slovenije v medijih označen z imenom in priimkom, »tujec« pa s preprosto oznako. Je normalno, da stisnemo torbico k sebi, ko gre na avtobusu mimo nas nekdo, ki nam je »tuj«? Naša država, naši ljudje, naši prijatelji … v nekih situacijah povsem zanemarljivi pojmi, spet v drugih pa tako zelo pomembni!!!

Besede, besede, besede. Še zdaleč niso zanemarljive. Mimogrede ljudje pač kdaj koga diskriminiramo, tako, čisto na hitro. Nič takega, pripnemo mu oznako, posplošimo in ga v glavnem obravnavamo neenakovredno v primerjavi s seboj. Razlogi so lahko različni, bodisi zaradi njegove starosti, zdravstvenega stanja, prepričanja, narodnosti, statusa …

Nič hudega, bi lahko rekli, pa saj smo samo ljudje … Smo res?

Smo res tako umni, kot nas definira znanost. Znamo res presojati z lastno glavo ali pa se hitro podvržemo družbenim smernicam, ideologijam, ki jih slišimo okoli sebe? Seveda, bojimo se nepoznanega, to je povsem »normalno«. Pa smo sploh pripravljeni vstati iz varnega naslonjača in spoznati?

No, skladno z letošnjim dnem za spremembe, ki je usmerjen v odpravo diskriminacije, podajamo nekaj preprostih smernic za razvoj spoštljivega odnosa do sebe in sočloveka:

  • poskusite vplivati na svoja dobra notranja stanja (vpliv na svoje dobro počutje: umirjenost, koncentracija, samozavest, odločnost in logično razmišljanje);
  • ne težite k popolnosti; če naredite napako, jo priznajte;
  • skušajte razumeti druge, njihove vrednote in njihovo vedenje (pozitiven namen njihovega vedenja);

Ne gre tako hitro. To je kompleksen proces. Vsak od nas se lahko včasih zaloti v negativnih mislih o sočloveku. Važno je, da se tega zaveda. Vsak majhen korak šteje! Kajti ko enkrat vsakega posameznika sprejmeš v luči različnosti, kar naenkrat nisi več tako obremenjen s tem, kaj si bo o tebi mislil sosed. Hmmm, zanimivo.

Dajmo si priložnost. Ne sklepajmo prehitro, spoštujmo in zase pričakujmo enako! In ne pozabimo se osredotočiti na pozitivne lastnosti in na dejstvo, da je vsak za nekaj dober, vsak od nas prispeva k družbi kot celoti in jo bogati. Saj si tudi za prihodnje generacije želite, da so vzgojene v strpnosti in pozitivnem vzdušju, mar ne?

Čas je za premislek. Pa brez izgovora! :)

Avtorica: Maja Dežman Sterle, magistrica sociologije kulture in vzgojiteljica predšolskih otrok

Vir: https://zvezdesoblizu.si/

Komentirajte zgornji članek

Za komentiranje morate biti registrirani oz prijavljeni. Registrirate oz prijavite se lahko tukaj.

Prijavite se na brezplačne elektronske novice,

in obveščeni boste o novih vsebinah in ugodnih ponudbah.

DARILO ob prijavi: 6-tedenski prehranjevalni načrt za boljše počutje

Vpišite svoje ime (npr. Janja)
Vpišite svoj email
POŠLJI

S posredovanjem podatkov se strinjate s Pravili in pogoji poslovanja ter z Politika zasebnosti.