Izguba, žalovanje in poslavljanje

shutterstock_273590135_clanek_zalovanje_manjsaKo izgubimo drago osebo, temu sledi žalovanje in poslavljanje. Izguba je lahko smrt ali prekinitev odnosov z nekom, ki nam je bil blizu, naj bo to partner, sorodnik ali prijatelj.

Časovna doba »zdravega« žalovanja je različna. Ko gre za smrt bližnjega, je ta čas daljši. Če nam je bila oseba zelo blizu, žalovanje traja približno 6-12 mesecev. Ko gre za izgubo otroka, lahko traja še dlje. Po dobi žalovanja osebe ne pozabimo in to tudi ne pomeni, da zaradi izgube nikoli več ne bomo žalostni. Nasprotno, še bomo žalostni, ampak ne v tolikšni meri, da bi nas to oviralo v vsakdanjem življenju.
Po obdobju žalovanja sprejmemo, da te osebe ni več, ter živimo naprej z mislijo nanjo in z občasnim čutenjem žalosti.

Ko gre za prekinitev odnosa oz. prekinitev zveze, je »zdravo« žalovanje časovno manj trajajoče. V takšnih situacijah ljudje večinoma čutimo (tudi) žalost. Takrat izgubljamo nekoga, ki nam je zelo pomemben in na kogar smo bili čustveno navezani. Žalost nam pomaga dojeti, kako pomembna je bila za nas oseba, ki smo jo izgubili oz. z njo prekinili odnos. To nam pomaga, da se čustveno razvežemo od izgubljene osebe.

Zakaj se sploh razidemo in kako se lahko razidemo z nekom, ki ga imamo radi? To se zgodi takrat, ko se naši pogledi (nase, na ljudi, na svet) s pogledi drugih ne ujemajo več v tolikšni meri, kot to pričakujemo. Še posebej takrat, ko se naši pogledi, vrednote in mnenja razlikujejo v nečem, kar nam je zelo pomembno.

Pogosto uspemo rešiti težave in prekinitev odnosov z nam drago osebo ni potrebno. Včasih pa se zgodi, da enostavno ne gre več naprej in vemo, da ni drugega izhoda kot ta, da se poslovimo. Dostikrat si ljudje ne dopustimo možnosti, da bi se poslovili. Odidemo brez besed, brez pojasnil, brez neke vrste »zaključka« odnosa. Razlog za to so lahko različna čustva, ki jih doživljamo: strah, da bomo ranjeni, jeza, ker smo prizadeti, ker se je druga oseba spremenila, bes do drugega, občutek ogroženosti, prezir do te osebe, itn. V kolikor je to doživljanje tako močno, da se počutimo ohromljene in ne moremo dobro funkcionirati, toliko večja je možnost, da bomo odšli brez razrešitve konflikta ali pa celo brez besed.

Zakaj se pogosto zgodi, da žalovanje traja dlje, več kot leto dni? Celo v primeru razveze oz. prekinitve odnosa z nekom, ki nam je bil blizu? V primeru, da žalovanje traja predolgo in ne gre več za »zdravo« žalovanje, pomeni, da oseba, ki žaluje, ni šla skozi proces žalovanja, da se na nek način izogiba čutenju žalosti in soočanju z izgubo bližnjega. V tem primeru neprijetnost ob izgubi traja veliko dlje.

V situacijah, ko se nam dogaja, da se poslavljamo od nekoga in žalujemo za to osebo, je dobro, da najdemo stik s samim seboj. Da se zavedamo, da sta bolečina in žalost, ki ju čutimo normalna. Da za to, da prebolimo nekoga, potrebujemo čas in da potrebujemo tudi nekoliko več zasebnosti in pogovorov z našimi bližnjimi, ter njihovo sočutje.

Če nimamo nikogar, ki nam je blizu oz. nekoga, ki bi mu lahko zaupali svoje misli in čustva, najdimo osebo, ki ji bomo zaupali in se ji odprli. Če ne v osebnem krogu, za začetek nekoga, ki se profesionalno ukvarja s tem. Svetovalca ali psihoterapevta. Pomagal nam bo, da mu zaupamo svoja čustva in na tak način vzpostavimo zaupanje z drugim. Prav to nam bo dolgoročno pomagalo, da se bomo odprli in vzpostavili zaupanje tudi z nekom od bližnjih, z nekom iz naše okolice.

Izguba nekoga, ki nam je pomemben, je del življenja vsakega od nas. Temu sledi žalovanje in poslavljanje od nam drage osebe. Dovolimo sebi, da se soočamo s tem in sprejmemo to kot del življenja. Tako bo lažje nam, kot tudi ljudem okoli nas.

Elena Kecman, spec. psihoterapije
Club Prima svetovalka

Št. komentarjev: 1

  1. Super Elenka! Moje misljenje o ovome: Ja vjerujem da ljudi koji ulaze u nas zivot, ulaze sa razlogom. I sa razlogom i odlaze. Dolaze nam da nas nesto nauce (da nam nesto daju) - kad smo mi za to spremni, ili da mi njih nesto naucimo ili damo im - kad su oni spremni. Ali svi oni samo fizicki odu. Zauvijek ostaju dio nas - sa njima nas i dalje vezu emocije ili uspomene ili dobro naucene lekcije :-) Tako ja na to gledam i ne osjecam se tuznom ili izgubljenom kad odlazim ili kad drugi odlaze - bilo zbog razlicitog misljenja ili stava, bilo zbog fizickog preseljenja. O drugoj, tuznijoj vrsti odlaska ovdje ne mislim, o tome nisam razmisljala... Cmox, Dragana

Komentirajte zgornji članek

Za komentiranje morate biti registrirani oz prijavljeni. Registrirate oz prijavite se lahko tukaj.