Club Prima blog


Kaj ti je deklica?

Cinque Terre
Deklica je imela mamo in očeta, ki sta se kregala. Poslušala je besede “nimaš me rad, zakaj te ni, kje si bil, kaj bi rada, neumna si, nimamo, ne daš, ne poskrbiš, nora si, kaj bi rada, sovražim te, ne znaš, nočeš, dušiš me, ne ljubim te“. Majhno drobno srce je trepetalo. Ni vedela kaj pomenijo te besede, čutila je njihov naboj in energijo. Bila je tam, nepopisan list in ti občutki so pisali njeno bistvo dojemanja sveta. Ni bilo varno, mama je jokala in skrivala solze, očeta večinoma ni bilo. V tem nevarnem svetu ni bilo prostora za objem, prva drobna vprašanja, zakaj očeta ni, zakaj je mamo strah, kaj je jeza. Čez nekaj časa je oče dokončno izginil iz njenega življenja in ga še danes ni nazaj. Si kdo predstavlja kako je biti otrok, ki samo čuti. Praznine. Jok. Strah. Laž. Jezo. Bes. Si kdo izmed nas zna Nadaljuj z branjem...

Neizmerno sem hvaležna za še eno bogato izkušnjo

Cinque Terre
Popotovanje po Cipru s Club Prima     Na popotovanju smo si ogledali v glavnem severni, turški del Cipra. Z zanimivo zgodovino, politiko, kulturo … predvsem pa z zgodbami, ki ga delajo tako drugačnega, tako unikatnega. In prav te zgodbe je naš vodič Dejan delil z nami, s 44 popotniki, ki smo se odločili, da ta del Cipra malo pobliže spoznamo. Mešanica, jugo nostalgična mešanica Hrvatov in Slovencev, ki pa smo se lepo in dobro imeli, si pomagali, se razumeli in spoštovali … Zgodbe, ki jih je zapisalo življenje, pred kakšnim tisočletjem ali dvema, pred nekaj sto leti, ali pa pred nekaj desetletji … in zgodbe, kot jih piše življenje zdaj. Tu in ta trenutek. 1. dan: 01.12.2017 - Lapta Petek. Polno letalo, umirjeni potniki, Slovenci in Hrvati, zvedavi in v pričakovanju. Česa? Novih zgodb, novih spoznanj, novih doživetij. Nastanili smo se v družinskem hotelčku Manolia, v Lapti na Severnem delu otoka,turškem delu, Nadaljuj z branjem...

Starševska ljubezen

Cinque Terre
Brala sem knjigo dr. Marka Pavliha “Človek, pritisni na tipko“. Knjiga, ki te popelje na miselno, duhovno potovanje in operira z množico podatkov, ki ti osvežijo še zgodovinski spomin in vse občutke dvigne v »osmišljevanje« svojega lastnega življenja. Govori o dokazih, da so nam določene človeške lastnosti, kot je skrb za sočloveka, vtisnjene v naš DNK. Zaigra mi srce. Torej se s potrebo, da bomo skrbeli za človeka ob sebi, rodimo. Od tod tudi zanesljiva in samodejna skrb za otroka. Majhnega, nemočnega otroka, ki nam je prepuščen na milost ali nemilost. To je notranji občutek, ki nam pomaga, da hitro preskočimo strah pred banalnimi opravki. Spomnim se, kako sem v prvi nosečnosti premišljevala, ali bom otroka znala previti, negovati. Brala sem knjige, brala o dojenčkovih potrebah, vse je bila teorija in vedno bolj me je bilo strah. Tudi, ko sem previjala lutko, me je spremljalo nelagodje, da ne bom znala. Ko sem Nadaljuj z branjem...

Zahvale

Cinque Terre
Leto je naokoli in oziram se nazaj. Koliko lepega se mi je zgodilo. Tudi drugega. Ampak tja ne gledam več. Ker se je zgodilo z razlogom, ker upam, da sem predelala učne ure v celoti. Lahko samo upam. Življenje bo vsekakor poskrbelo, da se bom naučila vsega, česar se moram. Niti enkrat samkrat me ni spustilo po bližnjici, da bi preskakovala stopnice. Če kdaj, ja zdaj čas, da si vzamemo čas za zahvale. Modri ljudje priporočajo, da bi se zahvaljevali vsak večer. Za vsak dan posebej. Verjamem, da je to zdravilno za našo dušo, prinaša fokus, mir in spokojnost. In zavedanje. Zavestno življenje. Kadar mi uspe, si kakšno zahvalo napišem. Čez leto. In izkoristim vsako priložnost za iskren HVALA! HVALA vsem vam, ki me berete. Ne znam si predstavljati, kako se počutite, ko z vami delim svoja razmišljanja. Prepustim se toku misli in občutkom srca in pletem besede. Ne vem, Nadaljuj z branjem...

Ogenj življenja

Cinque Terre
Priznam, tema me je zasačila in povezala z izjemno knjigo Adrana Kezeleja “Gospodar smrti“. Potem sem naredila eno mini anketo med prijatelji. Spraševala sem jih ali se bojijo smrti, ali se nanjo pripravljajo. Velika, res velika večina, me je že ob besedi smrt ustavila, zamahnila z roko in rekla, da se ne bi pogovarjali o tej grdi stvari. Dva ali trije od dvajsetih sta rekla, da se smrti bojita, eden pa se je na široko zasmejal ob misli, da bi se na smrt, pri svojih dvajsetih, pripravljal. Smrt Rojstvo in smrt sta edini stalnici v našem življenju, nespremenljivki, ki omejujeta našo premico življenja in vse kar za nas obstaja, se dogaja znotraj njiju. Pomenita začetek in konec. Tako razmišljamo, tako so nas naučili. Vmes pa teče proces spreminjanja, nenehne levitve, obnavljanja, propadanja, razvijanja in venenja. Razmišljanje o smrti pravzaprav zahteva “veliko, odprto glavo“. Ker čez robove neznanega ne moremo, ne Nadaljuj z branjem...

O žogi, ki nam je dala učno uro

Cinque Terre
V norem času, v katerem živimo, vse poka po šivih. Je nor čas ali smo nori mi? Dva dogodka sta se nam zgodila. Prvi je bil velika zmaga. Zmaga športnega srca, ki vidi skupni cilj, ki ne izločuje, ki se bori, kot da nima kaj izgubiti. In, tudi ni imela kaj izgubiti. Tudi meni je srce pelo. Čeprav športa ne spremljam prav skrbno, sem kljub vsemu živeča v družini samih moških, vseeno kar na tekočem. Vsaj z enim ušesom. Čeprav mi je včasih dolgčas, ko posedim z njimi ob kakšni nogometni tekmi ali mi gre na živce celo popoldne prižgana televizija zaradi formule ali kolesarske tekme. Si rečem, da je mogoče vseeno dobro biti razgledan tudi na tem področju. S košarko pa je drugače. Ko se igra košarka, mi ni nikoli dolgčas. Na košarkarski tekmi nikoli ne doživim tistega “halo” efekta, “zakaj že“ se eni tako histerično podijo za žogo. Od Nadaljuj z branjem...

O, kako dobro izgledaš

Cinque Terre
Takšne “komplimente” dobivam zadnjih par let. Do pred kratkim se mi je zdelo, da je to super pohvala ... do pred kratkim, zdaj pa ne več. Tudi sama sem presenečena, da leta, zdaj že kar spoštljiva, ne rušijo mojega telesa z boleznijo, šibkostjo, ne grebejo globljih gub v moj obraz, da se je vse nekako ustavilo in trepeta v pričakovanju novih znakov. Ki so povezana z leti. Če dobro premislim, sem zaradi prepričanja, kaj katera leta pomenijo, spremembe pričakovala že pri 30tih, pa 40tih ... takrat sem se še “sekirala”, neumna, kot sem bila ... Ali leta res pomenijo to, kar so nas naučili? Prelomnice, neke vrednosti, kaj se pri določenih letih sme in kaj ne? Vsi vemo, da je čas relativen. Vemo, da se nam minuta lahko vleče kot črevo ali pa preskoči kot blisk in je hitrejša od vdiha. Zakaj sem torej podlegala nekim idejam, da vstop v Nadaljuj z branjem...

Vzgoja iz srca

Cinque Terre
Ko sem jih previjala, sem svojim fantom govorila: "Ti boš tak fant, da boš gore premikal, nikdar se ne boš klicu svobode izmikal!" Še danes se v smehu spominjajo teh stihov. Pa niso tako nedolžni. Nihče mi ni povedal, da bo tako težko. V knjigah iz tistega časa, so nas opozarjali, da naj se z otroci veliko pogovarjamo, dogovarjamo in ker sem jim verjela, sem začela to naše dolgo potovanje s permisivno vzgojo. Prvi dojenček me je, priznam, spravil v stisko. Ko sem ga prvič drzala v rokah, me je spreletelo, da ne bom več, nikoli več, svobodna in da bom poslej vedno morala biti na razpolago. Par dni je trajalo, da sem začutila vso tisto pregovorno materinsko ljubezen do njega in pozabila na te občutke strahu. Tisto prvo obdobje, ko ne veš, koliko mora spati, jesti, kaj je prav in kaj ne, ko sem brskala po knjigah in klicarila Nadaljuj z branjem...

Bolezen je ljubezen?

Cinque Terre
"Kaj pa je zdaj to?" je strmela v izvide, ki sem jih prinesla. Stiskalo me je pri srcu, saj toliko pa se že spoznam na številke, vrednosti in okvirje, ki veljajo, da je nekdo zdrav, da sem vedela, da jih  bom po "njenem" strogem odčitavanju, slišala! Pa se je nežno obrnila k meni in rekla: "Zvezdana, ti si nepopravljiva, prideš k meni, kot na "tankštelo", jaz te "nafilam" in potem zdrviš od mene naprej v življenje v tretji brzini! To ne bo šlo več tako!" Do neba sem ji hvaležna za domače besede, da je uporabila "tankštelo in nafilat", ker mi je potem malo smešno. Potem sediva v tišini. Vem, da razmišlja, kaj naj mi reče. V meni pa se odvija cela drama, saj vem, da se nisem držala njenih napotkov, zato iščem izgovore. Pa prav dobro vem, da mi izgovori v tem trenutku nič ne koristijo. Ker si bo Nadaljuj z branjem...

Kdo me bo kupil?

Cinque Terre
V nekih drugih časih je vzela kovček in šla. Na vlaku v tujino je premišljevala o tistih, ki jih je kot otrok gledala, kako so potovali s trebuhom za kruhom. Nazaj so prihajali v novih oblekah in se delali, da so skoraj pozabili materni jezik. So pa pisali s flomastri, ki si jih je tako želela. V tistih časih jih pri nas nisi mogel kupiti. Njej pa ni bilo treba iti. Drobno jo je skelelo pri srcu, bil je avgust in doma je pustila dečka svetlih las. Ni imel očeta, imel je samo njo in njeno mamo. In njena mama je obljubila, da bo lepo skrbela zanj. Čeprav ji ni bilo treba iti, čeprav se je delala, da ji tuj denar ne pomeni veliko, je vseeno do pfeninga skrbno preračunavala svoje zaslužke. Da bi tudi ona kaj prinesla domov. Nobenega razkošja, nobene napake ni naredila, da bi kupila kaj iz Nadaljuj z branjem...

Pozdravljeni!

Prijavite se na brezplačne elektronske novice,

da boste obveščeni o novih vsebinah, ugodnih ponudbah
in brezplačnih storitvah, ki jih nudimo v Club Prima
Vpišite svoje ime (npr. Janja)
Vpišite svoj email
POŠLJI

S posredovanjem podatkov se strinjate s Pravili in pogoji poslovanja ter z Politika zasebnosti.