Club Prima blog


Ogenj življenja

Cinque Terre
Priznam, tema me je zasačila in povezala z izjemno knjigo Adrana Kezeleja “Gospodar smrti“. Potem sem naredila eno mini anketo med prijatelji. Spraševala sem jih ali se bojijo smrti, ali se nanjo pripravljajo. Velika, res velika večina, me je že ob besedi smrt ustavila, zamahnila z roko in rekla, da se ne bi pogovarjali o tej grdi stvari. Dva ali trije od dvajsetih sta rekla, da se smrti bojita, eden pa se je na široko zasmejal ob misli, da bi se na smrt, pri svojih dvajsetih, pripravljal. Smrt Rojstvo in smrt sta edini stalnici v našem življenju, nespremenljivki, ki omejujeta našo premico življenja in vse kar za nas obstaja, se dogaja znotraj njiju. Pomenita začetek in konec. Tako razmišljamo, tako so nas naučili. Vmes pa teče proces spreminjanja, nenehne levitve, obnavljanja, propadanja, razvijanja in venenja. Razmišljanje o smrti pravzaprav zahteva “veliko, odprto glavo“. Ker čez robove neznanega ne moremo, ne Nadaljuj z branjem...

O žogi, ki nam je dala učno uro

Cinque Terre
V norem času, v katerem živimo, vse poka po šivih. Je nor čas ali smo nori mi? Dva dogodka sta se nam zgodila. Prvi je bil velika zmaga. Zmaga športnega srca, ki vidi skupni cilj, ki ne izločuje, ki se bori, kot da nima kaj izgubiti. In, tudi ni imela kaj izgubiti. Tudi meni je srce pelo. Čeprav športa ne spremljam prav skrbno, sem kljub vsemu živeča v družini samih moških, vseeno kar na tekočem. Vsaj z enim ušesom. Čeprav mi je včasih dolgčas, ko posedim z njimi ob kakšni nogometni tekmi ali mi gre na živce celo popoldne prižgana televizija zaradi formule ali kolesarske tekme. Si rečem, da je mogoče vseeno dobro biti razgledan tudi na tem področju. S košarko pa je drugače. Ko se igra košarka, mi ni nikoli dolgčas. Na košarkarski tekmi nikoli ne doživim tistega “halo” efekta, “zakaj že“ se eni tako histerično podijo za žogo. Od Nadaljuj z branjem...

O, kako dobro izgledaš

Cinque Terre
Takšne “komplimente” dobivam zadnjih par let. Do pred kratkim se mi je zdelo, da je to super pohvala ... do pred kratkim, zdaj pa ne več. Tudi sama sem presenečena, da leta, zdaj že kar spoštljiva, ne rušijo mojega telesa z boleznijo, šibkostjo, ne grebejo globljih gub v moj obraz, da se je vse nekako ustavilo in trepeta v pričakovanju novih znakov. Ki so povezana z leti. Če dobro premislim, sem zaradi prepričanja, kaj katera leta pomenijo, spremembe pričakovala že pri 30tih, pa 40tih ... takrat sem se še “sekirala”, neumna, kot sem bila ... Ali leta res pomenijo to, kar so nas naučili? Prelomnice, neke vrednosti, kaj se pri določenih letih sme in kaj ne? Vsi vemo, da je čas relativen. Vemo, da se nam minuta lahko vleče kot črevo ali pa preskoči kot blisk in je hitrejša od vdiha. Zakaj sem torej podlegala nekim idejam, da vstop v Nadaljuj z branjem...

Vzgoja iz srca

Cinque Terre
Ko sem jih previjala, sem svojim fantom govorila: "Ti boš tak fant, da boš gore premikal, nikdar se ne boš klicu svobode izmikal!" Še danes se v smehu spominjajo teh stihov. Pa niso tako nedolžni. Nihče mi ni povedal, da bo tako težko. V knjigah iz tistega časa, so nas opozarjali, da naj se z otroci veliko pogovarjamo, dogovarjamo in ker sem jim verjela, sem začela to naše dolgo potovanje s permisivno vzgojo. Prvi dojenček me je, priznam, spravil v stisko. Ko sem ga prvič drzala v rokah, me je spreletelo, da ne bom več, nikoli več, svobodna in da bom poslej vedno morala biti na razpolago. Par dni je trajalo, da sem začutila vso tisto pregovorno materinsko ljubezen do njega in pozabila na te občutke strahu. Tisto prvo obdobje, ko ne veš, koliko mora spati, jesti, kaj je prav in kaj ne, ko sem brskala po knjigah in klicarila Nadaljuj z branjem...

Bolezen je ljubezen?

Cinque Terre
"Kaj pa je zdaj to?" je strmela v izvide, ki sem jih prinesla. Stiskalo me je pri srcu, saj toliko pa se že spoznam na številke, vrednosti in okvirje, ki veljajo, da je nekdo zdrav, da sem vedela, da jih  bom po "njenem" strogem odčitavanju, slišala! Pa se je nežno obrnila k meni in rekla: "Zvezdana, ti si nepopravljiva, prideš k meni, kot na "tankštelo", jaz te "nafilam" in potem zdrviš od mene naprej v življenje v tretji brzini! To ne bo šlo več tako!" Do neba sem ji hvaležna za domače besede, da je uporabila "tankštelo in nafilat", ker mi je potem malo smešno. Potem sediva v tišini. Vem, da razmišlja, kaj naj mi reče. V meni pa se odvija cela drama, saj vem, da se nisem držala njenih napotkov, zato iščem izgovore. Pa prav dobro vem, da mi izgovori v tem trenutku nič ne koristijo. Ker si bo Nadaljuj z branjem...

Kdo me bo kupil?

Cinque Terre
V nekih drugih časih je vzela kovček in šla. Na vlaku v tujino je premišljevala o tistih, ki jih je kot otrok gledala, kako so potovali s trebuhom za kruhom. Nazaj so prihajali v novih oblekah in se delali, da so skoraj pozabili materni jezik. So pa pisali s flomastri, ki si jih je tako želela. V tistih časih jih pri nas nisi mogel kupiti. Njej pa ni bilo treba iti. Drobno jo je skelelo pri srcu, bil je avgust in doma je pustila dečka svetlih las. Ni imel očeta, imel je samo njo in njeno mamo. In njena mama je obljubila, da bo lepo skrbela zanj. Čeprav ji ni bilo treba iti, čeprav se je delala, da ji tuj denar ne pomeni veliko, je vseeno do pfeninga skrbno preračunavala svoje zaslužke. Da bi tudi ona kaj prinesla domov. Nobenega razkošja, nobene napake ni naredila, da bi kupila kaj iz Nadaljuj z branjem...

Čas zase

Cinque Terre
Človek je res čarobna stvaritev. Funkcioniramo predvidljivo in hkrati popolnoma nedoumljivo, nelogično, nepredstavljivo. Ste se kdaj vprašali, kaj sploh smo? Skupek mesa, kosti, celic, oblik in potem se vse to premika, joče, vriska, se ljubi, pobija med sabo in okrog sebe, umira, čudežno ozdravlja, hibernira, zboleva, je, pije, plava ... vsak izmed nas je unikaten, enkraten in vsak izmed nas je tudi neločljiv del celote, povezan z galaksijami in vodami, soncem in zemljo. Pa ni treba filozofirati. Do Novega leta je treba postoriti nekaj stvari. Na dan, 31. decembra si vzemimo 2 uri samo zase! Naj bo to zavestna odločitev, da naredimo majhno inventuro in prisluhnemo svojim željam. Kar konkretno se vzemimo v roke. In svinčnik zraven in list papirja! Dva lista. Kdo si? Jaz sem Zvezdana. Sem dobra, sem radovedna in uživam v besedah. V poslušanju, rada analiziram … Razpišite se kolikor je mogoče, saj tega zapisa ne bo Nadaljuj z branjem...

Pogled vase

Cinque Terre
Nekaj mi ne diši. Nekaj me spravlja v stisko. Pravila in nasveti od vsepovsod. In vsi obljubljajo hitro zadovoljstvo, hitre rešitve. Prisluhnem glasovom okoli sebe in čutim stisko. Ljudje, hvala Bogu, iščemo izhode, rešitve, se trudimo razumeti ... Vame je treščila slika mojega življenja, da bi končno razumela. Ne, ni naključij, vse je na ključ in če si vsaj malo odprt, to lahko zelo jasno vidiš! Pred mano se vrti film mojega življenja, en poseben del, točno določen del, ki mu nikakor ne morem priti do dna. Ampak tokrat sem zunaj, zunaj te slike! O, hvala ti življenje, da se trudiš z mano in mi na vse mogoče načine kažeš pot! O ljubezni. Kaj je to? Občutek, čustvo, stanje? Vpeta v neko prepričanje kaj JE ljubezen, sem se v svojem življenju zapletala v nezadovoljstvo, nesrečo in hrepenenje, dolgo pot sem prehodila, da bi naposled spoznala, da živi v meni in Nadaljuj z branjem...

Njeno potovanje

Cinque Terre
V resnici je vse, kar je pomembno, sedanjost! Tukaj in zdaj! Tako nas po novem učijo. Je bolj preprosto in definitivno manj boli. Ima čez 80 let. Dobro se drži. Se je odločila, da se preseli. Bližje svojim. Skoraj 20 let je živela sama, otroci so odrasli, odšli in na vrsto so prišli vnuki. Sicer pa celo življenje borba, drama, usodne poti, nerazumevanje in posebna moč, da je zgradila družino, kjer so se imeli radi. To je bilo prej. Zaradi prvega vnuka se ji je zdelo prav, da se upokoji, pomaga hčerki z otrokom, ki se ji je zgodba matere ponovila. Vnuki, ki so sledili, pravijo, da je bila zlata babica. Prava babica, ki je ves čas na razpolago, ki peče palačinke zjutraj in jo ves čas skrbi, da kdo ne bi bil lačen. Ji je nekoč rekel vnuk : "Babi, zakaj te skrbi, da bi bil lačen? Saj imaš Nadaljuj z branjem...

Poštenost

Cinque Terre
Vedno, znova in znova ugotavljam, kako pomembno je znanje. Vedenje. In odprtost duha. Kaj je to odprtost duha? Odprtost, kot bi tvoja glava, tvoje srce, cel TI bil odprt! Za novo, za neumnosti, za nekaj, kar ti dvigne želodec do bruhanja, za nemogoče ... za nekaj, kar si "prepričan", da ni tako, da sploh ni tako! Hja, v bistvu si gol, gola, varujejo te samo brezpogojna ljubezen do življenja in vrednote! Vrednote, ki jih zares živiš, ne samo verjameš vanje, ki niso samo na jeziku in so narek glave. To pa, dragi moji, ugotavljam sama, niti slučajno ni LAHKO! Pa gremo lepo po vrsti. Poštenje! Imam se za pošteno osebo. Bila sem stara okrog 8-9 let. Živeli smo v večstanovanjski hiši, z velikim balkonom in stopnicami naokrog. V majhni slepi ulici, kjer so stale stare avstro-ogrske vile, propadajoče, zarasle z bršljani in gostim grmovjem. V eni izmed njih je živela Nadaljuj z branjem...

Pozdravljeni!

Prijavite se na brezplačne elektronske novice,

da boste obveščeni o novih vsebinah, ugodnih ponudbah
in brezplačnih storitvah, ki jih nudimo v Club Prima
Vpišite svoje ime (npr. Janja)
Vpišite svoj email
POŠLJI

S posredovanjem podatkov se strinjate s Pravili in pogoji poslovanja.